Installation guide (Slovenščina)

From ArchWiki
Translation Status: This article is a localized version of Installation guide. Last translation date: 2022-10-03. You can help to synchronize the translation, if there were changes in the English version.

Ta dokument je vodnik za namestitev Arch Linuxa z uporabo "živega sistema" (ang. live system). Tega zapečemo z uradne namestitvene slike na t. i. namestitveni medij, kar je lahko npr. USB ključek. Sistem vsebuje funkcije dostopnosti, ki so opisane na strani Install Arch Linux with accessibility options. Za alternativne načine namestitve glejte Category:Installation process.

Pred namestitvijo je priporočljivo pregledati pogosto zastavljena vprašanja. Za konvencije, uporabljene v tem dokumentu, glejte Help:Reading. Še posebej morate biti pozorni pri primerih kode (te so oblikovani tako).

Za podrobnejša navodila glejte ustrezne članke na tem wikiju ali si preberite ustrezno man stran relevantnega programa (oboje se v tem vodniku navaja). Za bolj interaktivno pomoč so na voljo tudi IRC kanal in forumi.

Arch Linux načeloma deluje na kateremkoli x86_64-kompatibilnem računalniku z najmanj 512 MiB RAM-a, čeprav je za zagon živega sistema za namestitev potrebno več pomnilnika.[1] Osnovna namestitev naj bi zasedla manj kot 2 GiB prostora na disku. Ker mora postopek namestitve pridobiti pakete iz oddaljenega repozitorija, ta vodnik predpostavlja, da je na voljo delujoča povezava do Interneta.

Pred namestitvijo

Pridobitev namestitvene slike

Obiščite stran Download in glede na način zagona pridobite datoteko ISO ali sliko netboot ter ustrezen podpis GnuPG. Če Arch Linux nameščate prvič, po vsej verjetnosti iščete ISO datoteko, ki jo najpreprosteje prenesete preko enega izmed fizično bližnjih zrcalnih repozitorijev, ki so navedeni na isti strani spodaj. Datoteka bo v obliki archlinux-različica-x86_64.iso.

Preverite podpis

Pred uporabo je priporočljivo preveriti podpis namestitvene slike, zlasti pri prenosu iz HTTP zrcal, kjer se lahko zgodi, da je bil prenos prestrežen ter ste prejeli zlonamerno sliko.

V sistemu z nameščenim GnuPG to storite tako, da prenesete podpis ISO PGP (pod Checksums na strani Download) v direktorij, kjer se nahaja prenesen ISO, in ga preverite: 

$ gpg --keyserver-options auto-key-retrieve --verify archlinux-različica-x86_64.iso.sig

Druga možnost je, da iz obstoječe namestitve Arch Linuxa zaženete: 

$ pacman-key -v archlinux-različica-x86_64.iso.sig
Note:
  • Sam podpis je lahko prirejen, če ga prenesete z zrcalnega spletišča namesto s archlinux.org, kot je navedeno zgoraj. V tem primeru poskrbite, da je javni ključ, ki se uporablja za dešifriranje podpisa, podpisan z drugim, zaupanja vrednim ključem. Ukaz gpg bo prikazal prstni odtis (ang. fingerprint) javnega ključa.
  • Druga metoda za preverjanje pristnosti podpisa je, da se prepričate, da je prstni odtis javnega ključa enak prstnemu odtisu ključa Arch Linux razvijalca, ki je podpisal datoteko ISO. Za več informacij o kriptografiji javnega ključa glejte Wikipedia:Public-key cryptography.

Pripravite namestitveni medij

Namestitveno sliko lahko na ciljnemu računalniku poženete preko USB ključka, optičnega diska ali omrežja z uporabo PXE: sledite ustreznemu članku, da iz izbrane slike sami pripravite namestitveni medij.

Zaženite živo okolje

Note: Namestitvene slike Arch Linuxa ne podpirajo UEFI opcije Secure Boot. Za zagon namestitvenega medija boste morali onemogočiti Secure Boot. Če želite, lahko Secure Boot spet omogočite po končani namestitvi.
  1. Kot trenutno zagonsko napravo izberite tisto, na kateri je namestitveni medij Arch Linuxa. Običajno to dosežemo s pritiskom tipke ob zagonu računalnika med fazo POST, ko se na zaslonu prikaže logotip proizvajalca matične plošče. Za podrobnosti glejte priročnik vaše matične plošče.
  2. Ko se prikaže meni za zagonski nalagalnik (ang. bootloader) namestitvenega medija, izberite Arch Linux install medium in pritisnite tipko Enter, da vstopite v okolje za namestitev.
    Tip: Namestitvena slika uporablja GRUB za UEFI in syslinux za BIOS. Za seznam zagonskih parametrov glejte README.bootparams.
  3. V prvo virtualno konzolo boste prijavljeni kot uporabnik root in prikazan vam bo poziv lupine Zsh.

Če želite preklopiti na drugo konzolo - na primer za ogled tega vodnika s spletnim brskalnikom Lynx - uporabite bližnjico Alt+puščica. Za urejanje konfiguracijskih datotek ter ostalih tekstovnih datotek so na voljo mcedit(1), nano in vim. Za seznam paketov, vključenih v namestitveni medij, glejte pkglist.x86_64.txt.

Nastavitev postavitve tipkovnice konzole

Privzeta postavitev tipkovnice je US. Razpoložljive postavitve lahko naštejete z: 

# ls /usr/share/kbd/keymaps/**/*.map.gz

Če želite nastaviti razporeditev tipkovnice, v ukaz loadkeys(1) podajte ime ustrezne datoteke, pri čemer izpustite pot in končnico datoteke. Na primer, če želite nastaviti slovensko razporeditev tipkovnice: 

# loadkeys slovene

Fonti za konzolo se nahajajo v /usr/share/kbd/consolefonts/ in jih lahko prav tako nastavite s setfont(8).

Preverite načina zagona

Preden nadaljujete je priporočeno preveriti zagonski način. To storite tako, da preverite direktorij efivars: 

# ls /sys/firmware/efi/efivars

Če ukaz prikaže direktorij brez napake, je sistem zagnan v načinu UEFI. Če direktorij ne obstaja, je sistem morda zagnan v načinu BIOS (ali CSM). Če se sistem ni zagnal v želenem načinu, glejte priročnik za osnovno ploščo.

Povežite se z Internetom

Če želite vzpostaviti omrežno povezavo v živem okolju, lahko poskusite naslednje korake:

  • Prepričajte se, da je vaš omrežni vmesnik omogočen in izbran, na primer z ip-link(8): 
    # ip link
  • Če uporabljate brezžično omrežje ali WWAN, se prepričajte, da kartica ni blokirana z rfkill.
  • Povežite se z omrežjem:
    • Ethernet - priključite kabel.
    • Wi-Fi - prijavite se v brezžično omrežje z uporabo iwctl.
    • Mobilni širokopasovni modem - povežite se z mobilnim omrežjem z orodjem mmcli.
  • Konfigurirajte omrežno povezavo:
  • Povezavo do Interneta lahko preverite s funkcijo ping: 
    # ping archlinux.org
Note: V namestitveni sliki so systemd-networkd, systemd-resolved, iwd in ModemManager privzeto nastavljeni in omogočeni. V privzeto nameščenem sistemu to ne bo veljalo.

Posodobitev sistemske ure

V živem okolju je systemd-timesyncd privzeto omogočen: čas se bo samodejno sinhroniziral, ko bo vzpostavljena povezava z Internetom.

Uporabite timedatectl(1), da zagotovite točnost sistemske ure: 

# timedatectl status

Particioniranje diskov

Ko živi sistem prepozna diske, so ti dodeljeni posameznim blokovnim napravam, ki so poimenovane kot npr. /dev/sda, /dev/nvme0n1, /dev/mmcblk0. Da prepoznate svoje diske, uporabite lsblk ali fdisk: 

# fdisk -l

Rezultati, ki se končajo z rom, loop ali airoot, lahko zavoljo tega koraka prezrete.

Naslednje particije so obvezne za izbrano napravo, na kateri boste namestili Arch:

Če želite katerekoli uporabljene diske urediti v LVM, RAID, ali jih šifrirati, to storite zdaj. Kasneje na nameščenem sistemu je sicer vse našteto še vedno možno, vendar dosti bolj mukotrpno kot sedaj, ko so vaši diski še prazni.

Uporabite fdisk ali parted za spreminjanje particijskih tabel. Na primer: 

# fdisk /dev/izbrani_disk
Note:

Primeri particijskih tabel

UEFI z GPT
Priključna točka Particija Vrsta particije Priporočena velikost
/mnt/boot1 /dev/sistemska_particija_EFI sistemska particija EFI Vsaj 300 MiB
[SWAP] /dev/swap_particija Linux swap Več kot 512 MiB
/mnt /dev/root_particija Linux x86-64 root (/) Preostanek diska
  1. Druge priključne točke, kot je /mnt/efi, so možne, dokler je uporabljeni zagonski nalagalnik sposoben naložiti slike jedra in initramfs iz root particije. Glejte opozorilo Arch boot process#Boot loader.
BIOS z MBR
Priključna točka Particija Vrsta particije Priporočena velikost
[SWAP] /dev/swap_particija} Linux swap Več kot 512 MiB
/mnt /dev/root_particija} Linux Preostanek naprave

Oglejte si tudi Partitioning#Example layouts.

Formatirajte particije

Ko so particije ustvarjene, je treba vsako novo ustvarjeno particijo formatirati z ustreznim datotečnim sistemom. Za podrobnosti glejte File system#Create a file system.

Če želite na primer ustvariti datotečni sistem Ext4 na /dev/root_particija, zaženite: 

# mkfs.ext4 /dev/root_particija

Če ste ustvarili particijo za swap, jo inicializirajte z mkswap(8): 

# mkswap /dev/swap_particija
Note: Če ste ustvarili LVM, RAID ali šifrirane naprave, morate uporabiti pot, ki jo ponuja vmesnik, na primer pri dm-crypt je ta oblike /dev/mapper/ime.

Če ste ustvarili sistemsko particijo EFI, jo formatirajte v FAT32 z uporabo mkfs.fat(8).

Warning: Sistemsko particijo EFI formatirajte le, če ste jo ustvarili v koraku particioniranja. Če je bila sistemska particija EFI na disku že prej, lahko njeno formatiranje uniči nalagalnike drugih že nameščenih operacijskih sistemov.
# mkfs.fat -F 32 /dev/sistemska_particija_efi

Priključite datotečne sisteme

Priključite root particijo na /mnt. Na primer, če je korenska particija /dev/root_particija: 

# mount /dev/root_particija /mnt

Ustvarite vse preostale priključne točke (na primer /mnt/efi) in priključite ustrezne particije.

Tip: Zaženite mount(8) z možnostjo --mkdir, da ustvarite določeno priključno točko. Lahko pa jo ustvarite tudi prej z uporabo mkdir(1).

Pri sistemih UEFI priključite sistemsko particijo EFI: 

# mount --mkdir /dev/sistemska_particija_efi /mnt/boot

Če ste ustvarili swap particijo, jo omogočite s swapon(8): 

# swapon /dev/swap_particija

genfstab(8) bo pozneje zaznal nameščene datotečne sisteme in swap prostor.

Namestitev

Izberite zrcala

Paketi, ki jih je treba namestiti, morajo biti preneseni z zrcalnih strežnikov, ki so določeni v /etc/pacman.d/mirrorlist. V živem sistemu reflector po vzpostavitvi povezave z Internetom posodobi seznam zrcal tako, da izbere 20 nazadnje sinhroniziranih zrcal HTTPS in jih razvrsti po hitrosti prenosa.

Čim višje je zrcalo na seznamu, tem večjo prednost ima pri prenosu paketa. Morda boste želeli pregledati datoteko in preveriti, ali je zadovoljiva. Če ni, datoteko ustrezno uredite in geografsko najbližja zrcala premaknite na vrh seznama, čeprav je treba upoštevati tudi druga merila.

To datoteko bo pozneje pacstrap kopiral v novi sistem, zato se z njo splača ukvarjati, čeprav je ponavadi že privzeta različica dovolj dobra.

Namestite ključne pakete

Uporabite skripto pacstrap(8) za namestitev paketa base, jedra Linux kernel in vdelane programske opreme za običajno strojno opremo: 

# pacstrap -K /mnt base linux linux linux-firmware
Tip:
  • Paket linux lahko nadomestite z izbranim kernel paketom ali pa ga pri namestitvi v kontejner v celoti izpustite.
  • Pri namestitvi v virtualko ali kontejner lahko izpustite namestitev paketa vdelane programske opreme.

Paket base ne vključuje vseh orodij iz živega okolja, zato bo za popolnoma delujoč osnovni sistem morda potrebna namestitev drugih paketov. Predvsem razmislite o namestitvi:

Če želite namestiti druge pakete ali skupine paketov, dodajte imena zgornjemu ukazu pacstrap (ločeno s presledki) ali uporabite pacman, medtem ko ste priklopljeni v nov sistem. Za primerjavo lahko pakete, ki so na voljo v živem sistemu, najdete v pkglist.x86_64.txt.

Konfiguracija sistema

Fstab

Ustvarite datoteko fstab (uporabite -U ali -L za opredelitev po UUID ali oznakah): 

# genfstab -U /mnt >> /mnt/etc/fstab

Preverite nastalo datoteko /mnt/etc/fstab in jo v primeru napak uredite.

Chroot

Spremenite korenski direktorij v nov sistem: 

# arch-chroot /mnt

Časovni pas

Nastavite časovni pas: 

# ln -sf /usr/share/zoneinfo/Regija/Mesto /etc/localtime

Slovenska časovna se na primer nahaja na /usr/share/zoneinfo/Europe/Ljubljana. Zaženi hwclock(8) za ustvarjanje /etc/adjtime: 

# hwclock --systohc

Ta ukaz predpostavlja, da je strojna ura nastavljena na UTC. Za podrobnosti glejte System time#Time standard.

Lokalizacija

Uredite /etc/locale.gen in odkomentirajte en_US.UTF-8 UTF-8 in druge potrebne Locale-e, na primer sl_SI.UTF-8 UTF-8. Izbrane lokalizacije ustvarite tako, da zaženete: 

# locale-gen

Ustvarite datoteko locale.conf(5) in ustrezno nastavi spremenljivko LANG: 

/etc/locale.conf
LANG=en_US.UTF-8

Če ste spremenili postavitev tipkovnice konzole, lahko naredite spremembo trajno v vconsole.conf(5): 

/etc/vconsole.conf
KEYMAP=slovene

Konfiguracija omrežja

Ustvarite datoteko z imenom naprave: 

/etc/hostname
ime_naprave

Dokončajte konfiguracijo omrežja na novo nameščenem sistemu. To lahko vključuje namestitev ustrezne programske opreme za upravljanje omrežja.

Initramfs

Ustvarjanje novega initramfs običajno ni potrebno, ker je bil mkinitcpio zagnan ob namestitvi paketa base s pacstrap.

Za LVM, šifriranje sistema ali RAID primerno spremenite mkinitcpio.conf(5) in ponovno ustvarite sliko initramfs: 

# mkinitcpio -P

Geslo uporabnika root

Uporabniku root nastavite geslo: 

# passwd

Zagonski nalagalnik

Izberite in namestite zagonski nalagalnik, ki podpira Linux. Če imate procesor Intel ali AMD, omogočite tudi posodobitve mikrokode.

Ponovni zagon

Zapustite okolje chroot tako, da vtipkate exit ali pritisnete Ctrl+d.

Po želji ročno odključite vse particije z umount -R /mnt: tako lahko opazite vse "zaposlene" particije in s fuser(1) ugotovite vzrok.

Na koncu ponovno zaženite računalnik z vnosom ukaza reboot: vse še vedno priključene particije bo systemd samodejno odključil. Ne pozabite odstraniti namestitvenega medija in se nato prijavite v novi sistem z uporabnikom root.

Po namestitvi

Glejte Splošna priporočila za navodila za upravljanje sistema in navodila po namestitvi (kot so ustvarjanje neprivilegiranih uporabniških računov, nastavitev grafičnega uporabniškega vmesnika, zvoka ali touchpad-a).

Za seznam aplikacij, ki bi vas lahko zanimale, glejte List of applications.